www.premoderno.com

Kratka zgodovina

Leta 1998 eminentna galerija v Ljubljani avtorju Oliverju Marčeti vrne dela z utemeljitvijo, da so premoderna. Žalostno novico o neprodanih eksponatih sporoči nad umetnostjo razočaranemu Boštjanu Plesničarju in rodi se ideja o Muzeju premoderne umetnosti. Razdelita si svet. Marčeta si prisvoji zahodno poloblo do Velikonočnih otokov, Plesničar pa vzhodno z Uralom in Japonsko. Koroško postavita za mejo. Leta 1999 se jima pridružijo še drugi premoderni umetniki, vendar ne postanejo umetniška skupina z manifestom, ampak gibanje. Edino premoderni umetnik lahko razpozna premodernost v delu ostalih umetnikov, seveda če le ta obstaja. Na tak način si Muzej pridobiva nove eksponate ter privržence premoderne umetnosti. Vsak od njih prejme izkaznico in svoj teritorij. Filip Gregorowicz, pripovedovalec vicev o žabah, dobi teritorij Avstrije. Josipu Rochusu Pongracu kot nagrado za najbarvitejši križev pot vodstvo dodeli Vatikan. Gregorju Mastnaku je sprva dodeljena Afrika, a mu je kasneje zaradi disciplinskih ukrepov odvzeta, dodeljena mu je Kanada, izbori pa si še goro Kilimangaro. Vladimir Leben, strokovnjak za plišaste igrače in precizna dela, pa dobi svetovne lunaparke ter licenco za prodajo sladkorne pene. V tem plodnem letu Pongrac uprizori prvo premoderno razstavo na Hrvaškem, Marčeta na Dunaju, Plesničar pa v Makedoniji. Tomaž Drnovšek - Vinči v Spodnjem Hotiču pri Litiji proda krave in ponudi hlev premodernežem za njihov muzej. Začne z adaptacijo, pri tem pa pride do problemov praktične narave, saj ne želi razseliti lastovic, ki gnezdijo v tem objektu. Gradbena dela stagnirajo. Leta 2000 se premoderna umetnost pojavi v Sankt Petersburgu, septembra 2001 pa vodstvo Muzeja premoderne umetnosti sprejme odločitev, da prvič nastopijo vsi skupaj in sicer v galeriji Alkatraz. 1. aprila leta 2002 muzej sklene pakt z lastovicami ter začne z delovanjem. Na slovesni otvoritvi premoderneži sprejmejo medse novega člana Grega Nemca, ki živi na Krasu s kozo Giorgino in psičkoma Mo in Saro. Ob tej priložnosti mu vodstvo velikodušno podari vse zoološke vrtove sveta. Naslednji projekt, ki ga ima Muzej premoderne umetnosti v načrtu, je razstava na temo šaha ob šahovski olimpijadi letos oktobra na Bledu. Ob tej priložnosti se bodo premoderneži s šahovskimi velemojstri pomerili v partiji golfa.

Anita Ivačič
KDO SO PREMODERNI UMETNIKI?

Ob izteku dvajsetega stoletja je postmoderna teorija postavila pod vprašaj modernistično metazgodbo o stalnem napredku in odprti človeški prihodnosti. Namesto tega je uvedla pesimistično fin de milleniumsko vzdušje in razglasila, da se soočamo s prihodnostjo, ki ni v ničemer več nova, temveč le še re-make tistega, kar se je že zgodilo. Prihodnost kot nekaj prežvečenega torej. V podobno neizhodnem položaju naj bi se znašla tudi umetnost.

Na takšno resignirano pozicijo in na smrt kreativne moči ne pristajajo premoderni umetniki. Postavijo se po robu pasivnemu ustvarjalcu, ki zaprt v atelje le občasno pokaže svoj odnos do sveta, in poskušajo narediti umetnost spet 'družabno'. Izhod iz 'črne luknje' vidijo v novi umetniški smeri, ki so jo leta 1998 deklarirali kot pre-moderno. Pri tem ne gre za preskok k nečemu radikalno novemu, temveč se je premoderna oglašala že v preteklosti, le da je dolgo časa nihče ni odkril. Pravzaprav je premoderna znotraj same umetnosti že vselej obstajala, a se je šele s prihodom sedmih umetnikov s posebnim čutom za detekcijo pre-modernega v umetniških delih dokončno skristalizirala v samostojno umetniško smer.

Predhodnika premoderne glavni nosilci te umetniške smeri prepoznajo denimo v ruskem pisatelju Danilu Harmsu, ki je v literaturi počel ravno to, kar delajo premoderneži v likovni umetnosti: sestavljal nezdružljivo na šokanten način. Oliver Marčeta - sicer bolj znan kot sodelavec Stripburgerja in kot video umetnik (med drugim je režiral video spot za skupino 2227 in v Cannesu leta 1998 dobil nagrado za animirani film, komponira pa tudi premoderno glasbo) - Boštjan Plesničar in Gregor Mastnak, oba štiri leta sošolca na Akademiji in učenca Emerika Bernarda, Vladimir Leben ter Ervin Potočnik so glavni protagonisti premoderne. Fantje so se spoznali v slikarski šoli Save Sovreta, kjer so se 1989-tega leta pripravljali za sprejemni izpit za akademijo in že takrat razmišljali premoderno, le da za svojo umetniško orientacijo še niso poznali izraza. Pre-moderno umetniško gibanje pa se seli tudi izven meja: tako sta se skupini pridružila še Josip Rochus Pongrac iz Hrvaške, sicer prav tako študent na ljubljanski likovni akademiji in Poljak Filip Gregorowitz. Premoderna je mednarodno razvejana in jo je bilo moč zaslediti še v Skopju, Sankt Petersburgu, Čakovcu, Tirani in na Dunaju. Posebnost premodernežev je tudi njihova igra monopolija; Oliver Marčeta in Boštjan Plesničar svet simbolično teritorialno razdelita na vzhodno in zahodno poloblo in parcele dodeljujeta ostalim članom premoderne: Gregorowitzu pripada rodna Poljska, Pongracu, katerega pogosti motiv je križ in križev pot, je dodeljen Vatikan, Potočnik, ekspert za totemske podobe, postane misijonar v Santiagu de Compostela, Kanada in afriški Kilimandžaro sta Mastnakova, Disneylandi po vsem svetu pa Lebnovi, saj mu je blizu otroški stil risanja in plišaste igračke.

Pred kratkim so premoderneži v svoje vrste sprejeli dva nova člana - Grega Nemca, ki živi na Krasu s kozo Giorgino ter psičkama Mo in Saro, in Boštjana Franca Avguština. Ob tej priložnosti pripravljajo svečano proslavo, na kateri bodo Nemcu dodelili vse zoološke vrtove, Avguštinu pa naslov odbornika za vesolje. Nemec je edini premodernež brez akademske izobrazbe; sicer pa akademska izkušnja za premoderno ustvarjalnost nikakor ni merilo. Glavni kriterij je zgolj 'pravi čut'. Premoderna je po besedah Boštjana Plesničarja osmislila umetnike brez vsajenega 'grebatorskega' programa in brez elitističnih ambicij. Namesto pripadnosti elitnemu krogu akademikov so raje izbrali slikarstvo kot tako in zavrnili akademski 'dril' in s tem prepoznavnost določenega mentorja. Premoderna za svojo osnovo jemlje dadaizem, ki je prav tako protiakademsko usmerjen, sicer pa se ne opira na nobeno obstoječo likovno usmeritev.
Samo-oklicanim premodernim umetnikom je skupno to, da, preprosto povedano, "nikamor ne pašejo" in ne pristajajo na 'predalčkanje'. Ker jih 'mašinerija' še ni dobila v roke, lahko neobremenjeno črpajo iz najrazličnejših likovno-izraznih smeri. Eden izmed poglavitnih vzrokov iskanja nečesa novega v umetnosti, je tudi nepristajanje na ustaljene kriterije, ki komaj rojenega akademika že na začetku njegove umetniške poti ukalupijo in pohabijo njegovo lastno ustvarjalnost. Premoderna se ravno zato posmehuje institucionalnim zahtevam in se nima namena infiltrirati v obstoječe umetniške klane.

Pomemben del premoderne ustvarjalnosti je inovacija, novi patenti v sliki, ki se kažejo v likovnem smislu bodisi na osebnem nivoju. Tehnično in stilsko je premoderna 'odprta'. Naj bo to platno, olje, akril ali odpadni material, premodernost izhaja v prvi vrsti iz vsebine. Ideja je vedno pred tehničnimi zakonitostmi umetnine. Tehnika, slikarske zakonitosti in 'ostali balast' se izničijo, da sama ideja, ki je bistvena za premoderno, ne izpuhti v zrak. Pomemben je prvi 'udar' slike, zato so vsa dela narejena zelo na hitro, v navalu ustvarjalnosti, saj le tako dosežejo zaželjeni optični vtis. Motivi premoderne umetnosti so pogosto realistični, kar umetniku omogoča izraziti točno določeno 'pripoved' skozi likovno stvaritev. Zakaj je neko umetniško delo premoderno, ni mogoče natančno definirati, saj ni izoblikovanega enotnega stila. Premoderna se dopolnjuje na različnostih; njeni protagonisti prispevajo vsak svoj delež. Na splošno pa gre za interni slikarski instinkt, ki, kakor mati svojega otroka, premoderno delo prepozna po vonju in ostalih čutilih. Premoderno delo mora vsebovati pravilne doze bizarnosti, ironije, sarkazma in humorja, zavitega v svojevrstno tančico barv in oblik.
Premoderna umetnost v institucionalnih umetniških krogih doslej ni bila prepoznana kot taka, temveč prej kot neresna, kratkomalo, kot 'zafrkancija'. Pred spremembami zaroteni tradicionalisti in konceptualno ozko definirane galerije, so premoderne umetnike in njihova dela označili za preveč moderne, za "too much modern art", in jih izločile iz koncepta umetnosti. Tako pri likovnih kritikih in pri sedanje umetnosti vajenemu laičnemu gledalstvu premoderna dela največkrat izzovejo le nasmešek. Pravzaprav se strokovna kritika področja premoderne sploh še ni dotaknila, v čemer je lahko razpoznati tiho, načelno odklanjanje vsakega inovativnega likovnega prijema s strani institucij.

Doslej se je premoderna kot gibanje predstavila le enkrat, in sicer lanskega septembra v galeriji Alkatraz ob osmi obletnici Metelkove mesta z zbirko Prezrtih del sedmih genijev. Osrednji koncept razstave je bilo bombandiranje gledalca z mešanimi občutki, kar so dosegli z gosto in nepregledno postavitvijo slik po galerijskem prostoru. Takšen prostor, natrpan s slikami, je ustvaril močan optični učinek.

Premoderna ima tudi že prostor za stalno zbirko - v galerijske prostore predelani hlev v Spodnjem Hotiču pri Litiji, katerega oskrbnik je Tomaž Drnovšek - Vinči. Izbira takšnega nekonvencionalnega, 'underground' prostora za Muzej premoderne umetnosti je dokaz več, da se premoderna upira institucionalizaciji in se ji z dialektiko hlev-muzej celo posmehuje. Posebnost tega premodernega 'hlevzeja' so lastovice, ki gnezdijo nad razstvaljenimi eksponati.

"Muzej premoderne umetnosti" pa ne označuje le stavbe, v kateri premoderneži shranjujejo oz. razstavljajo svoja dela, ampak gre za samostojen teoretski koncept.
Sam termin je paradoksen, saj je v bistvu sestavljenka nezdružljivih pomenov. Za besedo moderen SSKJ tako med drugim ponuja naslednje pomene: nanašajoč se na novejši čas, sodoben; ki upošteva najnovejše umetnostne tokove svojega časa; ki je v skladu z modo svojega časa in ki ustreza splošnemu okusu svojega časa. Ée temu pridevniku dodamo še predpono pre-, ki se uporablja za izražanje preseganja navadne, običajne mere oziroma stopnje, in samostalnik umetnost dobimo premoderno oziroma preveč moderno umetnost. Ta je, če sledimo zgornjim izvajanjem: pred svojim časom; ne upošteva umetnostnih tokov svojega časa; ni v skladu z modo svojega časa in ne ustreza okusu svojega časa. Tudi beseda muzej je povezana s stvarmi, ki niso v skladu s sodobnostjo, le da niso pred, ampak "za" njo. Beseda namreč označuje ustanovo, ki zbira, ureja in hrani kulturno in zgodovinsko pomembne predmete. Ée jo uporabimo ekspresivno in npr. rečemo, da je neka stvar že za v muzej, pa želimo povedati, da je zastarela.
Kaj torej označuje besedna zveza "Muzej premoderne umetnosti"? Kako je lahko neka umetnost obenem preveč moderna, a sodi v muzej? Premoderneži so s to paradoksno časovnostjo želeli opozoriti na meta-časovno razsežnost svoje umetnosti, kar pa ne pomeni, da so izven časa oziroma brezčasni, ampak, da želijo odpirati nove dimenzije izven obstoječih. "Muzej premoderne umetnosti" pa je treba razumeti tudi kot nekakšen antipod raznim "galerijam moderne umetnosti", katerih glavni namen naj bi bil slediti sodobnim trendom oziroma jih kreirati. Ironično je, da se (pre)pogosto zgodi, da dela, ki se razstavljajo v teh galerijah, ne postanejo tista, ki jih kasneje hranijo muzeji. Na to dejstvo so premoderneži želeli hudomušno opozoriti z naslovom svoje prve skupinske razstave: Muzej premoderne umetnosti predstavlja zbirko prezrtih del sedmih genijev.

Razstava premodernežev ob šahovski olimpijadi letos oktobra na Bledu je naslednji skupinski projekt, ki ga imajo premoderneži v načrtu. Tematika razstave bo kajpada šah, šah kot likovni motiv in hkrati kot skupni hobi. Ob tej priložnosti bodo izvedli tudi performens, na katerem bodo premoderneži s šahovskimi mojstri odigrali partijo golfa.

Premoderneži le redko najdejo kustosa dovzetnega za svoje ideje in čakajo, da jih uradna politika uvrsti na program kot originalno umetniško gibanje. Stroka bo vendarle morala priznati premike na področju likovne ustvarjalnosti in premoderno ustrezno ovrednotiti, saj tako v izrazu in v delih samih izstopa od obstoječih likovnih praks in je v tem vsekakor unikatna.

(Tekst je bil napisan za oddajo Oči, da ne vidijo, ki je bila predvajana 31. 3. 2002, ob 20-ih na Radiu Študent)